(foto: Getty Images)
Reprezentanca Zambije je včeraj igrala za vse več kot zgolj zase in za naslov prvega v Afriki. Igrala je namreč za ves tisti del nogometnega sveta, ki v času, v katerem si je uspehe vse lažje kupiti z denarjem, še vedno verjame. V čudežnost nogometne igre, v kateri ne igrajo številke in statistike temveč zadnje čase tudi tako okrnjena izvirna želja po … zmagi.
Najsi bo to komu všeč ali ne, živimo v času nogometne stvarnosti, v kateri pravila piše kapital. V največjih prvenstvih se morajo revni zadovoljevati z zadrževanjem statusa, saj jim v nasprotnem primeru grozi bankrot, tudi v reprezentančnem nogometu pa ni kaj dosti drugače. Aktualni evropski in svetovni prvak je vendarle reprezentanca, ki je najdražja na svetu. Ali z drugimi besedami – reprezentanca v kateri tretji vratar verjetno živi neprimerno bolje kot bi živeli vsi zambijski nogometaši skupaj, če bi zaslužek zlagali skupaj.
Nogomet pa velike zgodbe in mite potrebuje. Od njih se napaja in na njih raste tradicija. Če bi v zadnjem desetletju kot šivanko v seniku iskali zgodbo, ki resnično lahko navdahne, se je včeraj v Librevillu ta spisala kar sama od sebe. Zambija, po jakostni lestvici FIFA šele 17. rangirana reprezentanca Afrike, je v petek položila cvetje na grobove 18 umrlih rojakov, ki so leta 1993 v letalski nesreči izgubili življenje, ter nato dva dni kasneje z zmago proti najbolj zvezdniški afriški reprezentanci spisala zadnje poglavje pravega nogometnega čudeža. Čudeža zato, ker se je zgodil zgolj zato, ker so Zambijci na čelu s svojim nekdanjim selektorjem Hervejem Renardom vselej preprosto verjeli v to, da jim bo uspelo.
Evropa je imela svoje danske in grške čudeže, a slednja sta z zambijskem vendarle neprimerljiva. Govorimo namreč o reprezentanci, katero vodi možakar, ki se je še pred sedmimi leti moral preživljati s čiščenjem in v katero tvorijo nogometaši, ki v svetovnem merilu pravzaprav ne pomenijo ničesar. Več kot 90 odstotkov zambijskih reprezentantov se namreč preganja po zelenicah južnoafriške, zambijske ali sudanske lige, eden nastopa v drugi ruski ligi, dva na Kitajskem in zgolj eden – Emmanuel Mayuka - za recimo temu soliden evropski klub (švicarski Young Boys).
Sporočilo, ki ga Zambijci pošiljajo v svet, je močno in pomembno. Če je lahko Zambija afriški prvak, recimo ne bi bilo noro reči, da bi evropsko prvenstvo nekoč lahko osvojila Slovenija, trenutno 17. rangirana evropska reprezentanca na lestvici FIFA. Zambija je tako na svoj način, v času pomanjkanja pravih mitov, na novo izumila nogomet. Takšnega kot je bil še neokrnjen pred težo požrešnega kapitala.