To pač imaš ali nimaš

Pred letom dni so se v Milanu odločili, da ne bodo tvegali. 32-letniku na milijonski plači, ki je v svoji karieri dosegel skorajda vse, večletne pogodbe niso želeli ponuditi. Postavili so ga pred dejstvo, enoletna pogodba, vzemi ali pusti. Andrea Pirlo se je kljub plodnim desetim letom, ki jih je preživel pri Rossonerih, odločil oditi. V Milanu so se v luči zasledovanja najnovejših trendov raje odločili za veziste, ki niso več zgolj vezisti, temveč so tudi že po malem branilci in napadalci, predvsem pa nogometaši, ki umazanega dela (tek, pokrivanje prostora, nasprotnih nogometašev…) ne prelagajo na svoje soigralce. Pirlo je - in to že vso svojo kariero - zgolj vezist. "Regista", kot organizatorju igre pravijo v Italiji, ki za dobre igre potrebuje podporo soigralcev. V Milanu sta ga med drugimi krila Seedorf in Gattuso, v Juventusu breme z njegovih rame jemljeta Marchisio in Vidal, v italijanski reprezentanci pa ima ob sebi zanesljiva De Rossija in (znova) Marchisia.

Temeljni element njegove igre je svoboda. Pirlo namreč sam išče in ustvarja prostor, išče proste soigralce, podaja horizontalno in vertikalno, v globino. Z enim, dvema, tudi tremi nasprotnimi igralci na svojem hrbtu. Njegovo elegantno gibanje po igrišču daje vtis, da v vsakem trenutku točno ve, kaj mora storiti. Žogo zaustavlja in usmerja z občutkom, obvladuje jo z mehkimi dotiki, ki se lahko v slehernem trenutku spremenijo v precizno podajo ali strel. Hiter zagotovo ni več, če je sploh kdaj bil, še manj eksploziven. Zato tudi nikdar ni mogel igrati t.i. "trequartiste", v kar so ga silili pri Interju in na začetku, ko je "desetko" za obema napadalcema igral Rui Costa, tudi pri Milanu. Carlo Ancelotti je hitro, z enim samim eksperimentom, dognal, da je Pirlo rojeni "regista". "Andrea je odličen nogometaš, marsikdo pa ne ve, da tudi izjemno inteligenten. Njemu sploh ni treba govoriti, kaj in kako, on to preprosto ve," še danes trdi Carlo Ancelotti, ki je z maksimalnim izkoristkom Pirlovih kvalitet, ki namesto v oziroma za napadom igra v središču zvezne vrste, največ profitiral.

Kaj lahko ponudi Andrea Pirlo, dobro ve tudi italijanski selektor Cesare Prandelli. 33-letni vezist, ena od osrednjih osebnosti italijanskega svetovnega naslova leta 2006 v Nemčiji, v močno pomlajeni reprezentanci, v kateri poleg znanja in mladosti ne manjka niti "fizike", igra prav posebno vlogo. Soigralcem dirigira v samem jedru zvezne vrste. Igra povsem prenovljene Italije ubogljivo sledi njegovim skrbno izbranim notam. Žoga teče gladko, ko se jo dotakne Pirlo, se gladkosti pridruži prefinjenost, nato pa potuje od noge do noge, od noge do glave, od glave do noge in spet in spet. Pa naposled v gol. Če ne drugače, kot na primer na tekmi s Hrvaško, pa iz standardne situacije, ki so Pirlova specialiteta. Pogled na statistiko, ki v Pirlovem primeru ne zavaja, temveč potrjuje njegovo nesporno kvaliteto, navrže impresiven podatek - Pirlo je na eni tekmi (četrtfinala) točno podal večkrat kot celotna zvezna vrsta Anglije skupaj! Medtem je v polfinalu pod italijanskim mečem padla še Nemčija, Pirlo pa je bil še drugič na tem evropskem prvenstvu zasluženo izbran za najboljšega nogometaša srečanja.

"To je hladnokrvnost. To pač imaš ali pa ne," je po izgubljenem četrtfinalu ugotavljal angleški selektor Roy Hodgson. Meril je seveda na Pirla, ki je v ključnem trenutku, ko je streljal svojo enajstmetrovko, namerno poteptal preostalo samozavest Angležev. S "panenko" je položil Harta in kot pravi vodja demonstriral predrznost Italije in njega samega. "Takšnega igralca ne prodaš. Je neprecenljiv," ne čudi zadnja izjava športnega direktorja Juventusa Beppeja Marotte, ki mu je Pirlo lani poleti nepričakovano padel v naročje. Triletna pogodba? Ni problema, je lani dejal Barotta in okrog Pirla zgradil novi Juventus. Scudetto je hitro romal iz Milana v Torino. Nekaj podobnega se v nedeljo lahko zgodi tudi evropski lovoriki. Če kdo, jo iz Madrida v Rim lahko preseli prav Pirlo. Da zna in zmore, je že tolikokrat dokazal.