Uredništvo    3. junij 2012
Zgodovina evropskih prvenstev, Euro 1968

Azzurri poteptali jugoslovanske sanje

Leta 1968 je tretje evropsko prvenstvo organizirala Italija, ki je prednost domačega terena izkoristila na najboljši možen način in pometla s konkurenco...
SORODNE NOVICE
UEFA razdelila 100 milijonov
12.9.2012 | Mednarodni nogomet
Postopek proti štirim
3.7.2012 | Mednarodni nogomet
Casillas: Spoštujmo Italijo
3.7.2012 | Mednarodni nogomet
Izbrali so tudi navijači
3.7.2012 | Mednarodni nogomet
Furija prispela v Madrid
3.7.2012 | Mednarodni nogomet
Rekord vseh rekordov
2.7.2012 | Mednarodni nogomet
Leta 1968 je tretje evropsko prvenstvo organizirala Italija, ki je prednost domačega terena izkoristila na najboljši možen način in pometla s konkurenco. S tem je kljub vsemu poskrbela za presenečenje, saj je vsega dve leti pred tem pogorela na svetovnem prvenstvu, ko je v Angliji sramotno izgubila celo proti Severni Koreji in morala domov že po prvem delu tekmovanja. Evropska nogometna zveza (UEFA) se je pred tretjim prvenstvom Stare celine odločila za spremembo v kvalifikacijah, saj se reprezentance niso več merile na dveh tekmah doma in v gosteh, pač pa so bile razdeljene v skupine. Kvalifikacijam sta se odpovedali Malta in Islandija, prvič pa je nastopila Nemčija. Toda slednja se ni prebila v zaključni turnir, saj je v svoji skupini zaostala za Jugoslavijo. V britanski skupini je bil postavljen celo rekord po obiskanosti tekme v kvalifikacijah za EP - obračun med Škotsko in Anglijo si je na Hampden Parku v Glasgowu ogledalo kar 130.711 gledalcev. Na zaključni turnir so se poleg Italijanov, ki niso imeli veliko dela s Švicarji, Ciprčani in Romuni, in Jugoslovanov, ki so bili boljši še od Albanije, uvrstili tudi Angleži (slavili so v tako imenovani britanski skupini) in Sovjeti (premagali so Avstrijo, Finsko in Grčijo). Omenjene reprezentance so morale nato sicer še čez četrtfinalne boje, kjer so Angleži v dveh tekmah premagali Špance, Italijani Bolgare, Jugoslovani brez težav (6:2) Francoze in Sovjeti Madžare.


Dino Zoff je odlično branil gol Italijanov.

Italija je EP organizirala v treh mestih. Glavni je bil Rim, kjer so se tekme igrale na Olimpicu, svoje pa sta prispevala še Neapelj s San Paolom in Firence s štadionom Comunale. Prvo tekmo na prvenstvo so odigrali Italijani in Sovjeti, obračun pa je pred 68.582 gledalci v Neaplju odločil šele - met kovanca! Prav ste prebrali; ker se je tekma po podaljšku končala z remijem 0:0, je moral sodnik Tschenscher iz Nemčije spoštovati pravila in v žepu pobrskati za drobižem. Boginja Fortuna se je nasmehnila domačim, ki so tako na svojevrsten način slavili uvrstitev v veliki finale. Napet je bil tudi drugi polfinalni obračun, v katerem sta se pred 21.834 gledalci v Firencah pomerila Jugoslavija in Anglija. Slednja je bila favorit, saj je bila aktualni svetovni prvak, toda Jugoslavija je imela Dragana Džajića, ki je takrat igral v neverjetni formi. In prav Džajić je v 86. minuti zabil edini gol na tekmi, ko je z mojstrskim lobom ukanil mojstrskega vratarja Gordona Banksa. V zgodovino se je v tej tekmi vpisal Alan Patrick Mullery, ki je po nekaj grobih prekrških Jugoslovanov izgubil živce, udaril enega od nasprotnikov in kot prvi angleški reprezentant vseh časov prejel rdeči karton. Mullery je zaradi kazni nato izpustil tudi tekmo za tretje mesto, v kateri so Angleži z 2:0 premagali Sovjete. V Rimu sta se med strelce vpisala Bobby Charlton in Geoff Hurst. Naslov najboljšega strelca je z dvema goloma osvojil Dragan Džajić.

Finalna tekma

ITALIJA - JUGOSLAVIJA 1:1 (po podaljšku)

Jugoslavija je bila v prvi finalni tekmi boljši nasprotnik, toda Italijanom se je še enkrat več nasmehnila sreča. "Remija si takrat preprosto nismo zaslužili," je kasneje priznal italijanski vratar Dino Zoff. Jugoslovani, ki so jih takrat nekateri preimenovali kar v evropske Brazilce, saj so imeli zares sanjsko reprezentanco, so si po golu Džajića v 39. minuti priigrali še nekaj priložnosti, toda naslednji, ki so zadeli pred 85.000 gledalci, so bili Italijani. Angelo Domenghini je deset minut pred koncem poskrbel za remi, h kateremu je s svojimi čudnimi odločitvami prispeval tudi švicarski sodnik Gottfried Dienst. Ker so ga po tekmi Jugoslovani obtožili, da je pomagal domačim, je na ponovljeni tekmi - tokrat seveda ni odločal met kovanca - sodil njegov španski kolega Jose Maria Ortiz de Mendibil.

ITALIJA - JUGOSLAVIJA 2:0

Na ponovljeni tekmi se je zbralo kar 30.000 gledalcev manj. Toda tisti, ki so tokrat ostali doma, so bili prikrajšani za prvo evropsko lovoriko Italije. Slednja je namreč v drugo vendarle premagala utrujene Jugoslovane, vseh dvomov o zmagovalcu pa je bilo konec že po prvem polčasu. Razigrani Italijani, ki jim je šlo še kako na roko dejstvo, da so imeli večje moštvo kot Jugoslavija, so povedli z golom Gigija Rive v 12. minuti (legendarni nekdanji nogometaš Cagliarija na prvi finalni tekmi sploh ni igral, tako kot še en zvezdnik Sandro Mazzola), vse dvome o zmagovalcu pa je v 31. minuti razrešil Pietro Anastasi. "Spomin na to zmago v mojih mislih živi še danes, nobenega dvoma pa ni, da smo si slavje povsem zaslužili. Na drugi tekmi smo bili namreč občutno boljši od Jugoslovanov," je še dodal Zoff. Pokal za naslov prvaka je visoko v zrak dvignil Giacinto Facchetti, nekdanji predsednik Interja, ki je za posledicami hude bolezni umrl leta 2006, Nerazzurri pa so njemu v čast upokojili številko 3, ki jo je nosil med leti 1960 in 1978, ko je igral za Milančane.
Natisni E-mail
| Več
Komentiraj
OBJAVI
OGLAŠEVANJE