Uredništvo    3. junij 2012
Zgodovina evropskih prvenstev, Euro 1972

Enajst zadetkov nepozabnega Der Bomberja

Četrto evropsko prvenstvo je zadržalo enak sistem tekmovanja kot predhodnik, na katerem je slavila Italija. Tako so se na glavni turnir, ki ga je organizirala Belgija...
SORODNE NOVICE
UEFA razdelila 100 milijonov
12.9.2012 | Mednarodni nogomet
Postopek proti štirim
3.7.2012 | Mednarodni nogomet
Casillas: Spoštujmo Italijo
3.7.2012 | Mednarodni nogomet
Izbrali so tudi navijači
3.7.2012 | Mednarodni nogomet
Furija prispela v Madrid
3.7.2012 | Mednarodni nogomet
Rekord vseh rekordov
2.7.2012 | Mednarodni nogomet
Četrto evropsko prvenstvo je zadržalo enak sistem tekmovanja kot predhodnik, na katerem je slavila Italija. Tako so se na glavni turnir, ki ga je organizirala Belgija, prebile štiri reprezentance iz kvalifikacij, in sicer so bile to Madžarska, Nemčija, Sovjetska zveza in gostiteljica, ki pa so ji organizacijo zaupali šele po uspešno opravljenih kvalifikacijah. Slednje so bile tokrat usodne za številne znane reprezentance, tudi za oba zadnja finalista. Azzurri so sicer napredovali iz svoje skupine, v kateri so bili boljši od Avstrije, Švedske in Irske, toda nato morala priznati premoč Belgiji. Tudi Jugoslavija se je prebila iz skupine, saj je brez poraza pometla z Nizozemsko, Vzhodno Nemčijo in Luksemburgom, nakar je bila v dveh tekmah slabša od Sovjetske zveze (igral je tudi Branko Oblak, selektor pa je bil legendarni Vujadin Boškov).


Gerd Muller je tresel gole kot po tekočem traku.

V polfinalu so domači z 1:2 izgubili proti Nemčiji, za katero je oba zadetka dosegel Gerd Müller, Madžarska pa je morala priznati premoč Sovjetski zvezi, in sicer je slednja na štadionu Constant Vanden Stock v Bruslju slavila minimalno zmago z 1:0. Tekma za tretje mesto je bila v Liegu, na svoj račun pa so prišli Belgijci, ki so z zadetki Raoula Lamberta in legendarnega Paula Van Himsta, kasneje tudi belgijskega selektorja v razmaku štirih minut zmagali z 2:1. Gol Lamberta je bil tudi najhitreje doseženi zadetek na prvenstvu (čeprav je padel šele v 24. minuti), medtem ko se je lovorike za najboljšega strelca veselil kdo drug kot Gerd Müller, ki je dosegel kar štiri od petih nemških golov. Drugo mesto so si z enim golom razdelili Herbert Wimmer (Nemčija), Anatoli Konkov (Sovjetska zveza), Lambert, Van Himst in Odilon Polleunis (Belgija) ter Lajos Kü (Madžarska). Müller je bil tudi najboljši strelec celotnega EP, skupaj s kvalifikacijami, saj je zabil 11 golov. V povprečju je na četrtem evropskem prvenstvu na tekmo padlo 2.5 gola. Kot zanimivost povejmo, da so tedaj prav vse reprezentance igrale z nogometaši, ki so si kruh služili doma, nihče v tujini.

Finalna tekma

NEMČIJA - SOVJETSKA ZVEZA 3:0

Finale je bilo odigrano 18. junija na razvpitem štadionu Heysel, Evropska nogometna zveza (UEFA) pa je piščalko dodelila avstrijskemu sodniku Ferdinandu Maschallu. Medtem ko si je tekmo za tretje mesto, čeprav so na njej igrali gostitelji, ogledalo le 9.000 gledalcev, je bil obisk na finalu precej boljši - na obračun je prišlo 50.000 obiskovalcev. Čeprav so mnogi pričakovali, da bodo Sovjeti trd oreh za Nemce, so se takšne napovedi izkazale za povsem zgrešene. Nemčija, ki je takrat nastopala pod uradnim imenom Zvezna republika Nemčija, nekateri pa so ji rekli kar Zahodna Nemčija, je brez pretiranega naprezanja slavila s 3:0, junak pa je bil še enkrat več Gerd Müller. Mojster kazenskega prostora se je med strelce vpisal v 27. in 58. minuti, svoje je dodal še Herbert Wimmer in zmage so se veselili nogometaši, ki jih je tedaj s selektorske klopi vodil Helmut Schön. Omenimo, da so za Nemčijo poleg Mullerja tedaj igrali tudi Sepp Maier, Franz Beckenbauer, Berti Vogts, Paul Breitner, Uli Hoeness, Günter Netzer, Jupp Heynckes...
Natisni E-mail
| Več
Komentiraj
OBJAVI
OGLAŠEVANJE