Izbor
Zlate žoge oziroma najboljšega nogometaša sveta v minulem letu je postal tako predvidljiv kot špansko prvenstvo. Razlika je le v tem, da sta
Barcelono in madridski
Real na tem odru zamenjala
Lionel Messi in
Cristiano Ronaldo, medtem ko edini resnejši tekmeci v bitki za prestižno priznanje prihajajo iz njunih klubskih vrst.
In tudi letos drugače kot tako, da je ponovno slavil Lionel Messi, ni moglo biti. Njegova zmaga je čista kot solza, pa čeprav je
Cristiano Ronaldo podrl vse strelske rekorde v zgodovini španskega prvenstva in čeprav bi tudi tokrat iz čiste simpatije marsikdo lovoriko rad (raje) podelil
Xaviju. Ta nekako deli usodo svojega nekdanjega reprezentančnega soigralca
Raula – tudi slednji je vselej tipal Zlato žogo, a vselej je bil zraven še nekdo drug, ki ga je zasenčil ravno toliko, da nagrada nikoli ni romala v njegove roke. V eri Messija in Ronalda bo resnici na ljubo
Xavi Zlato žogo težko osvojil. Iz preprostega razloga, ker brilijanca in nogometna inteligenca ne moreta tekmovati z brutalnimi statistikami Argentinca in Portugalca.
Živimo v eri, v kateri je nogometni podium edinstven. Morda malce podobno nedavnemu položaju v svetovnem tenisu, kjer sta se istočasno rodila in blestela igralca, ki bi v katerem koli drugem obdobju mirno uživala sloves največjega na svetu,
Roger Federer in
Rafael Nadal seveda. V minulem desetletju so Zlate žoge prejemali igralci kot so bili denimo
Fabio Cannavaro,
Michael Owen,
Pavel Nedved in
Andrej Ševčenko. Vsi izjemni v svojih sezonah, a nihče od omenjenih nikoli niti približno ni okusil veličine Ronalda, Xavija in Inieste, ki v bitki za Zlato žogo pravzaprav letos niso imeli nobenih možnosti.
Xavi, brilijantni vezist in najboljši španski nogometaš vseh časov, se zaveda, da je realnost pač takšna, da je v njej prostor le za enega – Lionela Messija. Vezist Barcelone ima za seboj kariero, ki je najmanj podobna, če ne celo uspešnejša od
Zidanove, a vseeno bo povsem sam na nogometnem prestolu težko stal.
"Zelo težko bom osvojil to nagrado. Merim se z igralcem, ki ga bo zgodovina beležila kot največjega vseh časov. Leo bo podrl vse rekorde," je povedal Xavi, ki ima vse, kar je nekoč imel Zidane. Iste lovorike in isti reprezentančni ter klubski status.
(foto: Getty Images)
Kako torej na kratko strniti Messijevo leto 2011? V njem je pokazal toliko, da napredek praktično ni mogoč. Na 55 tekmah je dosegel
53 zadetkov, bil prvi strelec Lige prvakov z rekordnimi
12 goli, z
19 asistencami prvi asistent španske lige in z Barcelono španski ter evropski prvak. Dosegel je vse odločilne zadetke in odločil vse največje tekme ter pri tem pridelal še nekaj mojstrovin, ki jemljejo dah. Kot denimo tista proti
Arsenalu, ki je v Zurichu celo kandidirala za najlepši zadetek leta 2011. Pri 24 letih je postal najmlajši dobitnik treh Zlatih žog in izenačil dosežek
Michela Platinija,
Marca Van Bastna in
Johana Cruyffa. Prvemu je to uspelo v 30. letu starosti, drugemu v 28., tretjemu v 27. Številni ga že danes vidijo kot največjega nogometaša vseh časov, medtem ko v Barceloni v to nihče ne dvomi. In biti največji v zgodovini kluba pri katerem so nastopale "zlate žoge"
Romario,
Ronaldo, Rivaldo,
Stoičkov,
Figo,
Suarez,
Cruyff ter legendarna
Kubala in
Maradona je seveda že samo po sebi dovolj zgovorno.
Pri Messiju je umetnost rutina
Kaj je pri Lionelu Messiju zares tako izjemnega? Statistike še najmanj. Kontrola žoge v polnem šprintu, mehkost dotika, raznolikost igre, pregled, preprostost in neverjetna zmožnost ocenjevanja situacije so lastnosti, ki jih Argentinec proizvaja v serijah. Pri njem je dejstvo, da skoraj vsako tekmo odigra fantastično, da je kadarkoli zmožen zabiti zadetek sezone in da lahko kadarkoli prebije katerokoli nasprotnikovo obrambo. Pa tudi to, da zanj preprosto ni drugega kluba kot je
Barcelona in da navkljub vse večji poplavi bolestno ambicioznih tajkunov nikoli ni zares na trgu.