Iz Belgije se mu ne mudi

Letošnji poletni dopust, prvi po treh letih, je za Marka Šulerja edinstven. V kratkem času oddiha, ki ga ima na voljo, mora združiti prijetno s koristnim, predvsem pa se znajti v novi vlogi. Pred dobrim mesecem je reprezentančni branilec, ki je zaplaval tudi v poslovne vode, namreč prvič postal oče. "Sprva nismo veliko spali, zdaj pa je že malce bolje. Naporno je in hkrati lepo," pravi Šuler, ki zdaj vse "premike" dela v troje (skupaj z ženo in sinom). Srečali smo se v Celju, kamor v zadnjem času zahaja zaradi zdravstvenih težav, ki se vlečejo že vse od težkega gostovanja slovenske reprezentance v Belfastu. Tam se je, kot pravi, pretirano "naskakal" in si poškodoval hrbet. Igra sicer lahko, vendar se bolečina vselej vrne.

A hrbet je te dni njegova zadnja skrb: "Izkorstiti želim ta dopust, da si odpočijem in uredim vse, za kar med sezono ni bilo časa." Kratek oddih na hrvaški obali bo služil za polnjenje baterij pred novo sezono, v kateri bo njegov Gent znova naskakoval najvišja mesta v belgijski ligi. Novi trener Trond Sollied, norveška nogometna legenda, ga vidi kot enega nosilcev igre Genta v novi sezoni, zato ne gre verjeti, da bo poleti menjal okolje. "Ponujajo mi podaljšanje sodelovanja. Ne vem, bomo videli. V Gentu mi nič ne manjka, vesel sem, da je prišel Sollied, ki je odličen trener," pravi Šuler, ki v Belgiji igra že vse od leta 2008 in bo, kot vse kaže, tam igral še naprej.


Za vami je dolga, zanimiva sezona, ki pa se ni iztekla ravno po željah, kajne?
Ocena, da je bila zanimiva, je kar prava. Začeli smo sijajno, kot podprvaki, z osvojeno pokalno lovoriko smo igrali kvalifikacije za Ligo prvakov, nato pa igrali v ligi Europa. Redni del sezone je bil uspešen, končali smo ga kot tretji, bili smo v igri za prvaka. Potem pa playoff, ki je po mojem mnenju popoln nesmisel. Ideja je, verjamem, dobra, češ da je odigranih več močnejših tekem, vendar so z izjemo tekem za prvaka ostale tekme malo gledane. Človek bi, da bi razumel ta t.i. playoff, potreboval knjižico z navodili. Časopisi so recimo kar dolgo ugibali kdo bo sploh igral v Evropi in kdo ne… Skratka, zapleteno. Na koncu smo ostali brez Evrope, za kar mi je žal, kajti evropska liga, da ne rečem Liga prvakov sta povsem druga raven.

Prihajate v najboljša nogometna leta. Za vami so klubski in reprezentančni uspehi. Je čas za korak naprej?
Trenutno je zelo čudno obdobje za sklepanje prestopov. Klubi so zelo previdni. V preteklosti se je nekajkrat govorilo, da bom prestopil, pa se to potem ni uresničilo. Nato sem podaljšal svojo pogodbo z Gentom. Lep primer, kako težko je danes najti pravi klub, sta eden najboljših branilcev belgijske lige Joao Carlos in trikratni najboljši igralec lige Mbark Boussoufa. Odločila sta se za ruski Anži. Danes denar lahko razmetavajo le klubi iz lig, kakršni sta denimo ruska in turška.

Prestop v Celtic se vam je bojda izmuznil za las. Ste bili razočarani, ker po svetovnem prvenstvu niste zamenjali kluba?
Vse skupaj je bilo skorajda že dogovorjeno, ne vem zakaj je stvar propadla. Priznati pa moram, da nisem bil povsem odločen. Zaradi družine. Tak prestop je pomemben korak, ki zahteva spremembo načina življenja. Danes se mi zdi prav, da sem ostal, tudi zaradi poroda, ki se je zgodil nedavno. Zdaj je lažje, ustalili smo se. Pozimi sem imel možnost prestopa v Rusijo in Turčijo, vendar me ni premamilo. Nočem izpasti vzvišen, toda to ni tisto kar v tem trenutku iščem. V teh ligah kakšno sezono sicer lahko dobro zaslužiš, to pa je tudi vse. Bolj je pomembno igrati v urejenem okolju, kar pa belgijska liga nedvomno je. Po SP ni nihče od nas menjal klubov, kot sem že dejal, takšno je danes stanje.


V tujino ste prestopili realtivno pozno, pri petindvajsetih, kar je popolno nasprotje današnjega stanja, ko v tujino odhajajo že 16-letniki. Ste predolgo čakali?
Ne. In to še vedno zagovarjam. Ni dobro, da odhajajo tako mladi. Tudi sam sem imel možnost oditi že prej, vendar se mi ni nikamor mudilo. Mlad igralec potrebuje minutažo, v tujini jo bo le stežka dobil. No, saj veliko se jih potem tudi naslavno vrne nazaj. V Sloveniji se da napredovati, mladi igralci tu hitro napredujejo, da se igrati tudi Evropo. Sam sem to izkusil z Gorico, te tekme ti kot igralcu dajo največ izkušenj.

V slovenskem klubskem nogometu je zadnje tedne sila pestro. Spremljate situacijo?
Moram priznati, da bolj malo. Zadnji mesec sem imel vsake tri dni tekmo, pa še otroka na poti. Kolikor se je dalo, sem spremljal. Gledal sem finale pokala - zanimiva tekma. Kar pa se težav tiče, mislim, da bi država morala narediti več. Težava so sponzorji, še tisti, ki bi vlagali, za to niso stimulirani. V tujini je to drugače. Mislim, da je stanje v nogometu odraz kaosa, ki nasploh vlada v naši državi.

Ena prvenstvenih težav slovenskega klubskega nogometa je ta, da nogometaši pri nas nimajo ustrezno urejenega statusa. Kako je s tem v Belgiji?
Vsi smo zaposleni v klubu. Smo redno zaposleni, zato nam seveda normalno teče delovna doba. Odstotek od plače se nabira v fondu, iz katerega po koncu kariere lahko prejemaš rento oziroma prejmeš enkratni znesek privarčevanega. To je zelo dobro urejeno. Marsikdo bi verjetno v nasprotnem primeru po koncu kariere bankrotiral. Pri nas nekaj podobnega skuša uveljaviti SPINS in tudi tu bi država lahko bolj pomagala. Žal posluha za to ni dovolj, je pa to, kot pravite, eno ključnih vprašanj, ki terja jasen odgovor.


Pred meseci ste bili tudi sami v središču pozornosti, skupaj z reprezentančnimi soigralci seveda. Se je prah v zvezi s premijami in posledično odstopom predsednika NZS že polegel?
Zdi se mi, da ja. Boli me, ko pomislim na vse skupaj, kajti zdi se kot da je šlo le za denar, čeprav to ni res. Poudarjam, v tej reprezentanci denar ni bil nikoli težava. Težava je bil odnos. Mi smo zagovarjali le to, kar smo se dogovorili. Morda bi morali več popuščati, toda vidi se, kako zrela reprezentanca smo, držali smo skupaj, nihče se ni izpostavljal. Težava je bila rešljiva in menim, da se je vse skupaj potenciralo povsem po nepotrebnem. Vmešala sta se tudi Stefanovič in Zahovič, verjamem z dobrimi nameni, kar je le še podžgalo vse skupaj. V javnost so na koncu prišle impresivne številke, ki pa v resnici niso realne. Na koncu smo vsi dobili precej manjše zneske.

Mnogi menijo, da je uvrstitev na SP klubskemu nogometu dala premalo.
To ni lahka tema. Treba je vedeti, da smo se vse dogovorili že pred uvrstitvijo na svetovno prvenstvo. Nihče od nas ni bil nikoli proti, da se da del denarja tudi v ta namen. No, na koncu smo prišli do meje, ko bi moral prevladati razum, vendar žal ni.

Spor glede premij je kar malce zasenčil uvrstitev na svetovno prvenstvo. Ste se bali negativnega ugleda?
Na srečo smo vsi precej odsotni in smo tukaj samo, ko imamo zbor. Spisali smo lepo zgodbo, ki je prinesla mnogo veselja. Potem pa so prišli temni oblaki. Pomislil sem: 'Kam je šel ugled?' In to me je zmotilo. Spori se dogajajo povsod, ampak pri nas pa je ta spor žal skorajda prerasel ta neverjeten uspeh.

Z novim predsednikom so te težave dokončno izginile. Kakšno podporo vam trenutno nudita novi predsednik in Nogometna zveza Slovenije (NZS)?
Novi predsednik je 'ok'. Res je, da nismo veliko v stiku, ampak pride nas pozdravit, drži profesionalno komunikacijo. Začel je dobro. Nimam propomb. Kar pa se dela NZS tiče, lahko NZS le pohvalim. Ko se pogovarjam s soigralci, ki igrajo za druge reprezentance, vidim, da smo glede tega v evropskem vrhu. Reprezentantu veliko pomeni, če vidi, da je za vse poskrbljeno, da se lahko na nekoga obrne.
Reprezentanco konec leta čaka zaključek kvalifikacij za EP. Bo Slovenija videla Euro?
Vse imamo v svojih rokah. Ponavlja se scenarij iz prejšnjih kvalifikacij in mislim, da bo dejansko odločila tekma s Srbijo. Italijani bodo odigrali pomembno vlogo, vprašanje je, kako bodo odigrali do konca. V Srbiji se ustvarja pozitivna klima, novi selektor postavlja novo zgodbo. Imajo kvaliteto in z njimi se bomo morali boriti do konca. Zanimivo bo.

Rdeči karton s tekme na Ferskih otokih za vas pomeni (vsaj) eno tekmo počitka. Ga obžalujete?
Vem kako je bilo proti Estoniji, Severni Irski. Imel sem v glavi, da zadetka preprosto ne smemo dobiti. Znašel sem s v situaciji, v kateri se ne bi smel. Odločil sem se za prekršek. A čeprav smo igrali z igralcem manj, me to ni preveč skrbelo. Kvaliteto namreč imamo. Je pa bilo igrišče obupno, videlo se je pri naših kreativcih Iličiču in Birsi, ki sta imela ogromno težav. Na takšnih tekmah so žal pomembne le točke in mi smo svoje osvojili, igra bo šla hitro v pozabo.

Omenili ste igro. Zdi se, da je na svetovnem prvenstvu dosegla vrhunec, vse odtlej pa takšne ravni ne uspeva več doseči. Se strinjate?
Rek Milana Miklaviča (pomočnika selektorja) v tem primeru še kako drži. Osvojiti nekaj ni težko, potrjevati to, to pa je najtežje. Z dobrim delom se da priti na svetovno prvenstvo, vzdrževati trend takšnih rezultatov pa je zelo težko. Naša reprezentanca je, ne glede na to, kaj nekateri govorijo, še vedno mlada. Ni še povsem dozorela. Ni še dala maksimuma. Dogajajo se padci, to je razumljivo, vsakokrat pač ne steče. Dela pa se še naprej sistematično, vsi dobro vemo kaj počnemo.