Euro 2012 je realen domet

Slovenija ima v najvišjem kakovostnem razredu Evropske nogometne zveze (UEFA) le enega sodnika. Koprčan Damir Skomina, v zadnjem času najboljši delivec pravice pri nas, je "paradni konj" slovenske sodniške organizacije. Za izkušenim sodnikom v zgodnjih tridesetih sta dve odmevni tekmi v Ligi prvakov, sodil je namreč na Santiagu Bernabeu in San Siru ter za svoje delo prejel pozitivne ocene. Pred njim je še enajst let v sodniškem poklicu, ki je v zadnjih letih, vzajemno z uveljavitvijo na mednarodni sceni, postal njegova primarna okupacija. Ponosni oče dveh otrok zatrjuje, da vrhunca v svoji karieri še ni dosegel. Morda bo vrhunec njegove sodniške kariere prihajajoče evropsko prvenstvo na Poljskem in v Ukrajini, ki je glede na njegovo trenutno formo za Skomino povsem realen domet.

Za vami sta dve tekmi na najvišji ravni - sodili ste na Santiagu Bernabeu in San Siru. Kakšni sta torej vaši najbolj sveži evropski izkušnji?
Res je, moji zadnji dve tekmi v Ligi prvakov sta bili zelo odmevni. S pomočniki iz Slovenije sem sodil Realu in Interju. Ocene za sojenje na teh dveh tekmah so bile pozitivne, tako da moram biti zadovoljen. Sodniki ne slavimo, niti nas nihče ne povzdiguje v nebo, dobimo ocene in če so pozitivne, smo zadovoljni. Upam, da bom tudi v prihodnje dobival takšne priložnosti.

Sojenje v Ligi prvakov, na elitnih stadionih, se verjetno precej razlikuje od sojenja v Prvi ligi. Vas edinstveno vzdušje kdaj prevzame?
Če bi rekel, da je enako, bi lagal. Nisem tip človeka, ki bi zganjal evforijo, ker sem na Santiagu Bernabeu, tako da to kar dobro prenašam. Ne skrivam, lepo je biti tam, to je pa tudi vse. Ko sem na igrišču, ne gledam navzgor, tako da atmosfere pravzaprav niti ne čutim. Morda tudi zaradi moteče slušalke v ušesu. Šele doma, ko si tekmo ogledam na DVD-ju, navadno začutim evforijo. Moj fokus, ko sem na igrišču, je zgolj in samo igrišče.



Sodili ste številnim zvezdnikom, denimo Cristianu Ronaldu in Samuelu Eto'o-ju, na klopi sta sedela vplivna Jose Mourinho in Rafael Benitez. So ti igralci oziroma trenerji še posebej težavni?
Na zadnjih tekmah nisem doživel nič posebnega. Spontane zadeve, jeza, ki jo igralec obvladuje… Cristiano Ronaldo na tej tekmi ni imel svojega dne, zato se je bolj jezil sam nase. Jose Mourinho je bil zadovoljen, ni se pritoževal. Vse to je sprejemljivo. Kar je preko tega, denimo žalitve na osebni ravni ali kaj podobnega , takrat si rečem 'no way'. Takrat je v danem trenutku treba znati odreagirati, poti nazaj ni več, igralec mora ven, trener pa na tribuno.

Joachim Löw in Josef Hickersberger , ki sta vas na Euru 2008 v tej luči že spoznala (morala sta na tribuno, op.p.), se verjetno ne strinjata.
Znova bi ravnal enako. Preprosto nisem mogel dovoliti, da se obnašata, kot da me ni. Ko sta se sprla, četudi ne govorim nemško, sem takoj vedel za kaj gre. Mimika in gestikulacija povesta svoje. Poleg tega sta oba zapustila svoj prostor. Šla sta preko meje, ko sta to uvidela, sta se obrnila k meni in skušala mene okriviti kot glavnega krivca in tistega, ki povzroča težave. V tistem trenutku sem glavnega sodnika Mejuta Gonzaleza zaprosil za umiritev situacije. Nemški selektor se je drl name, gestikuliral… Ni bilo druge rešitve, kot da ju izključim.

Kako preprečiti eskalacijo podobnih dogajanj med nogometnimi tekmami?
Pri nogometnem sodniku je najpomembnejša lastnost ta, da zna voditi tekmo. Da zna voditi ljudi. To sposobnost kot nogometni sodnik preprosto moraš imeti. Postaviti moraš mejo in se je držati. Pretirana debata z igralci denimo ni dobra, potrebno je vzdrževati določeno distanco, če si predober z igralci, se ti to hitro maščuje. Predvsem je pomembno to, da si kot sodnik neomajen. Pritiski prihajajo z vseh strani, navijači se obešajo po ograjah, ti grozijo, pritiski so s klopi, s strani igralcev, postavljen si v nepredvidljive položaje, v katerih moraš pravilno odreagirati. Dogaja se, da se na eni temi zgodijo trije prekrški za enajstmetrovko v korist enega kluba. Ni dileme, piskati moraš vse tri. Najbolj pomembno je, da vztrajaš pri svojem. Ko enkrat popustiš, je konec.

Se vam je kdaj zgodil 'kolaps', da je šlo vse narobe?
Živimo v času, ko smo vsi prepričani, da sodniki ne smejo delati napak, toda vedno jih bodo. Sodniki smo bolj na udaru. Če John Terry v finalu Lige prvakov zgreši enajstmetrovko, je sicer izpostavljen, vendar moštvo Chelsea tekme izgublja in dobiva kot moštvo. Sodnik pa je sam in sam odgovarja za svoje napake, ki sicer prizadenejo širši krog ljudi. Trenutno mi gre dobro, dobivam dobre ocene, vendar se zavedam, da vedno ne bo tako. Nazadnje se mi je zgodilo na kvalifikacijski tekmi za Prvo ligo med Triglavom in Interblockom. Vse je šlo narobe. Na koncu je izpadlo tako, da je bilo vse v prid eni ekipi. Nemogoče je dobro soditi na desetih zaporednih tekmah. Ta tekma recimo ni bila reklama za sojenje.



Po mnogih spornih sodniških odločitvah na zadnjem svetovnem prvenstvu so bili javnosti predstavljene številne potencialne rešitve, od t.i. goal line technology, do sistema šestih sodnikov in podobno. Katero idejo zagovarjate?
Sistem s kamerami, s pomočjo katerih bi videli, če je žoga prečkala golovo črto, bi po mojem mnenju zadostoval. Doslej sem sodil na šestih ali sedmih tekmah, ko nas je bilo šest sodnikov. Ta sistem je še vedno v fazi testiranja, zato ga ne smem komentirati. Kar se tiče videoposnetkov, mislim, da bi to preveč podaljšalo tekmo. Pa tudi sama praktičnost in dostopnost sta vprašljivi. Na seminarjih komisija gleda sporne situacije in jih preučuje, pa se ne more zediniti. Situacijo si ogleda petkrat. Mi moramo na igrišču v trenutku razsoditi situacijo, ki ni črno-bela. Recimo pasivni nedovoljeni položaj, tudi tu so mnenja deljena.

Ste v svoji sodniški karieri doživeli kaj podobnega, kot denimo Darko Čeferin, ki je na Nizozemskem v glavo prejel zmrznjeno čokolado?
Na srečo se mi kaj takšnega še ni zgodilo. Žaljivk, ki vsekakor so prisotne, pa med tekmo tako ali tako ne slišim. Na tekmah slovenske lige so le-te bolj izrazite, ker je gledalcev manj, v tujini pa se vse izgubi med maso ljudi. Se mi je pa enkrat zgodilo, da sem pozabil rdeči karton. Bilo je na tekmi v Velenju. Na ogrevanju sem začutil, da so mi hlačke pretesne, zato sem jih preoblekel, a pozabil v žep vtakniti rdeči karton. Ko je eden od igralcev prejel drugi rumeni karton in sem ga moral izključiti, sem želel izvleči rdeči karton, ki pa ga ni bilo v žepu. Takoj sem vedel, da sem ga pozabil v drugih hlačkah. Ni mi preostalo drugega, kot da odidem do četrtega sodnika na posvet, verjetno sploh ni nihče opazil, da mi je predal rdeči karton, ki sem ga nato pokazal igralcu.

Kako izgleda vaša priprava na tekmo?
Pierluigi Collina pravi, da sodniki ne smemo imeti izgovora, da na določeno situacijo nismo bili pripravljeni. Predvideti je treba vse. Svoje tekme zato analiziram. Iščem potencialne grešne kozle, problematične igralce. Tottenham recimo igra visoke žoge na Croucha, zato je logično, da bo šla žoga ob prekinitvi nanj. V takšnih situacijah se ustvarja gneča sedmih, osmih parov, vsi igralci namreč tvorijo pare, zato je težko opazovati vse naenkrat. Z dobro pripravo veš kam se usmeriti in kje zaznati potencialno nevarnost. Plod dobre priprave na tekmo je sposobnost predvidevanja. Sam sem vselej rad pripravljen.



Kako pomembno je v vašem poklicu ohranjanje telesne pripravljenosti?
Zelo. Vsa sodniška društva imamo organizirana dva treninga na teden, ki sta obvezna za vse sodnike prve, druge in tretje lige. Treniram tudi sam. Ob ponedeljkih, če imam v nedeljo tekmo, je na sporedu regeneracija, v torek vzdržljivost, v sredo počitek, če slučajno nimam tekme, v četrtek znova moč, v petek sprinti. Naši treningi so pripravljeni vnaprej, ciklus nam pošilja trener iz Belgije. Imamo tudi svojega trenerja, ki našo aktivnost spremlja s pomočjo posebnih merilnikov. Podatki se obdelujejo na mesečni bazi, tedaj se opravi tudi analiza rezultatov.

Kaj vas žene naprej in ohranja motiv po nadaljevanju kariere nogometnega sodnika?
Verjetno bi, če bi počel kaj drugega, lahko zaslužil več. Toda vsa ta leta, za menoj je že 18 polnih sezon, sem vztrajal. Sodil sem samo primorsko ligo, pa mladince, tretjo ligo… Nikoli si nisem postavljal ciljev, vse je prišlo nekako spontano. Mislim, da je postavljanje ciljev zgolj ustvarjanje pritiska. V zadnjih letih mi gre dobro, pred seboj imam še maksimalno enajst let v tem poklicu in nameravam jih oddelati. Neumno bi bilo, da bi zdaj, ko sem prišel na to raven in na leto sodim na približno sedmih, osmih vrhunskih mednarodnih tekmah, odnehal.

Potemtakem vaš glavni cilj ni soditi v finalu Lige prvakov?
Nikoli ne bom izjavil, da mi je cilj finale Lige prvakov, ker na to vpliva ogromno faktorjev. Slovenski klub verjetno ne bo igral finala Lige prvakov, zato to ni ovira, kot recimo v Angliji ali Italiji. Sam bi raje videl, da bi preostala leta moje sodniške kariere oddelal na najvišji ravni in vseskozi sodil tekme Lige prvakov in podobno. Raje menjam deset let tega kot finale Lige prvakov in nato padec. Evropsko prvenstvo? Blizu je in naredil bom vse, da pridem tja. Mislim, da mi lahko uspe.

Kako je sploh mogoče uspeti v sodniškem poklicu?
Nikakor ni lahko. Pot je dolga in težka. Sodniške liste pri nas so mlade. Kot mlad sodnik začneš na lokalni ravni, sodiš mladim, nato stopnjuješ težavnost. Potreben je poseben proces, da prideš do sojenja na članskih tekmah. Sam sem sicer takoj začel s sojenjem na članskih tekmah, a tedaj še nisem bil pripravljen. Moja prva tekma, ki sem jo sodil, je bila tekma Korte - Rakek. V Prvi ligi zdaj sodim že deset let, sem tudi mednarodni sodnik, in sicer prve kategorije.

Prebili ste se do najvišje možne ravni. Se dandanes preživljate le s sojenjem?
Ob sojenju na tej ravni je težko biti zaposlen. V celem letu sem preveč odsoten. V preteklosti sem opravljal redno službo, nato to ni bilo več mogoče. Že do maja sem navadno porabil ves dopust, kje je potem čas za letni dopust, prosti čas… Zadnja leta delam polovični delavni čas, ukvarjam se z nepremičninami. Sodniki nismo kot igralci, nimamo zagotovljenih pogodb, naše kariere so prav tako minljive. Še bolj kot igralske. Sam se trudim, da ne bi bil v celoti odvisen od sodniškega poklica in zaslužka.

Soditi ste začeli že zelo mladi, ste si že od nekdaj želeli postati nogometni sodnik?
Sojenje me nikoli ni zanimalo. Ko sem moral prenehati z igranem nogometa, me je oče vprašal, če bi me to zanimalo. Moj prvi odgovor je bil jasen 'ne'. Nato sem začel in napredoval. V našem poklicu je najbolj pomembno to, da nikoli ne prideš do stopnje, ko si rečeš, da obvladaš in je to to. Tega si ne more privoščiti niti Howard Webb, ki je sodil finale svetovnega prvenstva. Dovolj je le ena tekma, da se zalomi, pa se je težko vrniti. Samuel Eto'o lahko zapravi dve priložnosti, nato pa zabije zadetek pa je junak. Pri nas te ena napaka lahko pokoplje. Spomnimo se recimo tekme Lige prvakov Chelsea - Barcelona. Po takšnih napakah je težko priti nazaj.



Nogometni sodniki so predvsem zaradi svojih spornih odločitev močno prisotni v medijih. Vas to moti?
Ne živim za naslovnice, ne hrepenim po slavi. Preberem že, nisem pa obseden s tem. V Sloveniji je sodnikom dovoljeno komentirati, vendar ne vem, če sem to storil več kot dvakrat. Bolje je, da ne rečeš nič in se vse skupaj, pa naj bi pozitivno ali negativno, kmalu pozabi, v nasprotnem primeru to pogrevamo še ves teden. Je pa tako, da poraženec pogosto išče razloge za poraz v sodnikih. Nikoli pa nihče ne reče ali napiše, da je zmagal zaradi sodnika.

Kdo so po vašem mnenju najboljši sodniki na svetu?
Če govorimo o najboljših vseh časov, potem je najboljši nedvomno Pierluigi Collina. On je sodniška ikona. Po mojem mnenju edini zvezdnik med sodniki. Če bi ljudje kdaj kupili vstopnico zaradi sodnika, bi jo zgolj zaradi njega. Danes je 'top of the top' zagotovo Massimo Busacca, morda Howard Webb.

Vam visok rating pomaga pri sojenju na tekmah slovenske lige? Vas zaradi tega na slovenskih prvoligaških igriščih bolj spoštujejo?
Lažje je, ker se tekme ponavljajo. Če primerjam s svojimi začetki, pa sem doslej sodil že na okoli 200 prvoligaških in pokalnih tekmah, mi je zdaj neprimerno lažje. Ko sem začenjal, nisem bil poznan, bil sem mlad. Danes vsi vedo, da od določenih stvari ne odstopam. Kljub temu se moram še vedno truditi, vedno moram dati maksimum, v nasprotnem primeru bi zagotovo slabše sodil.

Kaj pa tuje lige? Bi bili pripravljeni svojo kariero nadaljevati v kateri od tujih lig?
V tuji ligi sem že sodil. Naši sodniki so že sodili v Bolgariji, Moldaviji in Albaniji, sam sem sodil v Ukrajini. Tam je imel vsak klub možnost vsake pol leta enkrat igrati tekmo, na kateri so sodili tuji sodniki. Mislim, da ne bi bilo pametno, če bi to prakticirali tudi pri nas. Če bi mi recimo želeli tuje sodnike za derbi med Olimpijo in Mariborom, bi bil po mojem mnenju to višek podcenjevanja slovenskih sodnikov.